Ni demokracije tam, kjer je oblast leta in leta delegirana izvoljenim uradnikom — obstajajo le vlade, ki si izposojajo to ime. Gradimo argument v prid pravi stvari: vladavini z rotacijo, kjer vsak državljan prevzame svojo vrsto in nihče ne obdrži oblasti dovolj dolgo, da bi ga skorumpirala.
Glasovanje odloča, kdo ti vlada. Samo po sebi še nikoli ni pomenilo, da vladaš samemu sebi. Argument za rotacijo temelji na petih trditvah — vsaka od njih je razlog, zakaj volitve in samouprava nista isto.
Če ima nekdo oblast za nedoločen čas — ali celo za fiksni večletni mandat — državljani ne vladajo. Vladajo jim, s priloženim obdobjem pregleda.
V trenutku, ko svojo oblast predaš predstavniku, ta preneha biti tvoja oblast v akciji. Postane njegova presoja, izvajana v tvojem imenu — kar je nekaj drugega.
Periodično izbiranje, kdo ti vlada, ni ista dejavnost kot vladanje. Eno je potrošniška izbira. Drugo je tisto, kar naj bi demokracija pomenila.
Klientelistične mreže, odnosi z donatorji in karierne spodbude vse potrebujejo čas, da se oblikujejo. Dva tedna na položaju ne zadostujeta za izgradnjo nobene od njih.
Nobenega stalnega razreda odločevalcev. Nobenih poklicnih politikov. Nobene trajne zasedbe položaja. Oblast gre skozi vse, nato pa se pomakne naprej.
V klasičnih Atenah večina javnih uradov ni bila pridobljena z volitvami — zapolnjena so bila z žrebom, potegnjenim iz nabora upravičenih državljanov. Na volitve so gledali s sumničavostjo, rezervirane predvsem za redke vloge, ki so zahtevale specializirano znanje, kot je poveljevanje vojski.
Razlogovanje je bilo neposredno: volitve ponavadi naklonjeno obravnavajo bogate, dobro povezane in prepričljive. Žreb ne naklanja nikomur. Veljal je za bolj demokratičen mehanizem — izbira z žrebom je bila v resničnem smislu izvirni pomen «oblasti ljudstva».
Tisti stari goljufivi dogovor psevdodemokracije — glas vsakih nekaj let v zameno za to, da nekdo drug vlada v tvojem imenu — je izpolnil svoj krog. Njegova legitimnost je oslabela, in trditev, da je to končna oblika demokracije, tako ali tako nikoli ni zdržala preizkusa. Prišel je čas Prosopokracije, kjer državljani neposredno izvajajo oblast.
Vsak odrasel državljan se pomika skozi rotacijo v zaporedju — po abecedi ali po pregledni naključni razvrstitvi. Nihče ni izvzet zaradi statusa. Nihče se ne ponovi predčasno.
Delo, družina, počitek. Državljanska dolžnost je rotacija skozi koledar, ne kariera.
Lokalne zakonodajne in proračunske odločitve, ki jih sprejme tisti, na katerem je vrsta, ne tisti, ki je najbolj agresivno kampanjiral.
Naloge skupnostne policije rotirajo na enak način, pod standardiziranim usposabljanjem, ki ga vsi državljani opravijo vnaprej.
Tudi sodna dolžnost rotira — kar razširja načelo porote, ki je danes že znano v mnogih pravnih sistemih.
Tega ne predstavljamo kot dokončan načrt. Resna zamisel si pridobi zaupanje z navajanjem svojih najtežjih problemov, ne s prikrivanjem.
Standardizirano, obvezno usposabljanje pred vsako rotacijo je delovna predpostavka — vendar obseg in strogost tega usposabljanja ostajata nerešena, in to je daleč najtežji oblikovalski problem tega modela.
Žreb ima jasen zgodovinski precedens na ravni mesta. Njegovo širjenje na nacionalno upravljanje — zlasti za zadeve, ki zahtevajo kontinuiteto, kot je zunanja politika — je odprto oblikovalsko vprašanje, ne rešeno.
Prehodnega načrta še nimamo. Prva faza tega projekta je grajenje javnega razumevanja zamisli — oblikovanje prehoda pride pozneje, ko bo pri njegovem oblikovanju sodelovalo več ljudi.
To ni kandidat, stranka ali glas. To je argument, ki mora jasno doseči ljudi, preden lahko kamorkoli napreduje. Vaš prispevek financira prvo fazo: grajenje argumenta, javno, odprto.
Donacije so obdelane pregledno — vsak prispevek in izdatek je javno viden. Nobena sredstva ne podpirajo nobenega kandidata ali stranke.